Dec 2019
NPTSČPS
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31

Andraž Vehovar: "Moj karakter preveč za laboratori

admin | Pon, 07.07.2008
Ljubljana, 07. julija (STA) - Bil je tisti, ki je začel tako imenovano slovensko srebrno olimpijsko dobo, le 43 stotink sekunde pa ga je ločilo od tega, da bi ga proglasili za začetnika zlate dobe. Slalomist na divjih vodah Andraž Vehovar je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti posegel po srebru, a s svojim perfekcionističnim pogledom je na njem vseeno našel črno piko.
 
Tako kot vse v življenju je tudi v kajaku, sprva na savskih brzicah, polovičarstvo črtal iz svojega besednjaka, pa čeprav se je v tem športu znašel po igri slučajev. Bil je dejaven v več športih, družinski prijatelji pa so bili posredni "krivci" za prvo slovensko srebrno odličje z olimpijskih iger. "Spomin na kolajno je vedno v meni, ampak ne potrebujem je vedno poleg mene. Dovolj je, da vem, da je pri starših. Niti veslanja ne pogrešam, že osem let nisem sedel v čoln. Ne vem, mogoče je to zasičenost, mogoče pa bom tudi kdaj še veslal," pravi 36-letni Ljubljančan, ki ga zdaj navdušuje smučarski tek, torej šport, ki zelo odgovarja karakterju nepopustljivega človeka.
 
Vehovarjeva pot do športnega vrha je bila strma, tako zaradi manjše fizične moči v primerjavi s tekmeci, kot tudi zaradi začetnega "strahu" pred vadbo prek svojih meja. Disciplina je premagala tudi to. "Nikjer ne želim polovičarstva. Enostavno sem zato moral vedno več delati kot drugi, ker pač nisem bil fizično tako močan. V treninge sem moral vložiti še nekaj več." S svojo disciplino je prešel večino ovir, ambicioznost tako v športu kot zasebno pa je posledično obrodila dragoceni košček srebra.
 
"Olimpijska kolajna niti ni bila presenečenje. Bil sem edini športnik - od tistih, ki smo takrat šli v Atlanto -, ki sem javno napovedal zlato kolajno. Zaradi tega so se mi mnogi tudi smejali, češ, kaj se je temu 'neznanemu' mulcu čisto zmešalo. Ampak dejansko sem šel po zlato kolajno, tako da cilja nisem čisto dosegel. Načrtovali smo jo dolga leta, toda da ne bo pomote - tudi srebra sem se zelo veselil. Šele takrat sem se začel zavedati, kako težko je osvojiti olimpijsko medaljo. Rabiš tudi malo sreče na svoji strani. Počutil sem se potešenega. Bilo je veliko porazov, 15, 16 let sem takrat treniral, vlagal neizmerno veliko truda in če mi ne bi uspelo, bi se najbrž vse življenje spraševal, kaj sem delal toliko in toliko let, kam sem metal mladost in energijo in to brez učinka. Tako pa sem bil zelo zadovoljen."
 
Za črno piko na srebru pa je kljub takrat nesporno najboljšemu slalomistu Nemcu Oliverju Fixu krivdo zvalil nase. "Fix je bil takrat številka 1. Zelo konstanten, na OI pa tudi nekoliko boljši v delčku koncentracije. Prav zaradi slednjega sem bil tudi sam zelo jezen, saj sem zlato izpustil v sprintu v cilj. Precej neumno sem se počutil pred samim seboj. S psihologom Matejem Tuškom in z vso ekipo smo dolgo delali in načrtovali to kolajno, zaradi tega padca koncentracije pa sem bil na koncu besen. Celo tekmo sem res dobro odveslal, potem pa sem nekoliko prehitro dvignil roke v zrak, povleklo me je iz idealne smeri in zlato je dobesedno splavalo po vodi."
 
Ne glede na malce manj žlahten lesk veselja v olimpijski vasi ni bilo nič manj. "Dan smo zamenjali za noč, kake tri dni sploh nisem spal od vsega adrenalina. Tako sem po dveh, treh dneh sredi dnevne sobe od vsega skupaj 'pregorel', tako da so me kolegi odvlekli do kavča in rekli, naj se vendarle malo naspim. Tudi tu ni bilo polovičarstva. Ne, resnično, to so bili brezskrbni trenutki. Ko je par dni za mano še Brigita (Bukovec, op. p.) osvojila kolajno, je bila zabava vsesplošna. Prelepo je bilo!"
 
Pred naslednjimi olimpijskimi igrami v Sydneyju pa se je za javnost nepričakovano, osebno pa premišljeno, odločil veslo postaviti v kot. "Vse se je nakopičilo v meni. Niz slabih rezultatov šest mesecev pred OI 2000 je tudi botroval k temu. Takrat sem eksperimentiral z opremo, slepo verjel v čoln do te mere, da sem prepozno ugotovil, da nimam prav. Lahko bi se vrnil na vrhunsko raven, toda kvalifikacije so bile že mimo. Star sem bil 28 let, kar sicer za vesl


Športnica leta
Urša Kragelj
Športnik leta
Simon Oven


































 
Oblikovanje O3 | Programiranje mimateam