Maj 2020
NPTSČPS
1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31

Binetu v spomin

admin | Pon, 04.05.2020

V teh dneh je naš kajakaški šport izgubil še eno veliko srce. Poslovil se je legendarni ljubitelj tacenskih brzic Albin Čižman starejši – Bine.

Albin Čižman, po domače ''Francen Bine'', izhaja iz stare tacenske rodbine, ki je bila močno povezana z vodo. Bili so edini, ki so imeli svoj čoln, znamenito Ranco. Z njo so na večjih kajakaških prireditvah sodelovali kot reševalna ekipa.

Bine je odraščal ob brzicah ljube mu Save, ki mu je tekla po žilah kot kri. Bil je eden prvih, ki se je na brzice Save podal s kanujem, jo preizkušal in izzival.

Bine je bil poleg Viktorja Erjavca v petdesetih letih edini tacenski kajakaš in za mnoge učitelj prvih zavesljajev.

Vadili so jih pod elektrarno in se mokri in premraženi greli ob ognju pod mostom.

Iz tistih, ki so takrat veslali pod elektrarno, je nastala tacenska sekcija LBD (Ljubljansko Brodarsko Društvo) in kasneje Kajak kanu klub Tacen.

Bine je bil tudi eden od ustanoviteljev sekcije LBD in KKK Tacen, ki se je kasneje preimenoval v KKK Rašica.

Po pogumu je prekašal vse. Neustrašno je pod ''Guzjevim jezom'' iz Save rešil  brata Jerama in ob najvišji vodi veslal po Savi s kajakom in otrokom v njem.

Svoje sinove je »gonil« čez skale, jezove in role brez milosti, cel rod tekmovalcev našega kluba vzgojil v pokončne, spoštovanja vredne ljudi in športnike, hkrati pa je bil vzor večnega optimizma in pozitive. Smeha res ni nikoli zmanjkalo v njegovi družbi.

Koncem sedemdesetih let je imel KKK Rašica TAM bus 2000, legendarni IMV-ejček, s katerim se je lahko peljalo do 18 ljudi, šofer pa je potreboval D kategorijo. Bine je bil edini, ki je imel izpit za avtobus in je mlade kajakaše, željne dogodivščin na divji vodi, prevažal z legendarnim IMV-ejčkom in ni bilo izleta ali poti na tekme, da ne bi kakšne ušpičili. Pot jih je vodila po Sloveniji, bivši Jugoslaviji, pa tudi na Češko in Avstrijo. Iz tega rodu mladih kajakašev so se razvili vrhunski tekmovalci (sin Miško, Jože Vidmar, Janez Skok, Boštjan Vrabič . . .).

Ko se je Bine kot mladenič spuščal po deroči Savi, so bili kajaki in kanuji še v povojih, izdelani iz dilc in platna, nove rodove pa je vzgajal in vseskozi spremljal vse do danes, ko so čolni razviti in sofisticirani že do vrhunca. Vseskozi je spremljal dogajanje v našem športu, zamudil ni nobene tekme, s svojim večnim optimizmom je bodril nove in nove generacije in jih s svojimi zgodbami in domislicami sproščal pri zahtevnih podvigih in nastopih.

Kljub temu, da mu je zaradi kapi polovica telesa ohromela, se je podal prav na vsako veteransko tekmo ali rekreativni spust. Strumno in neumorno je bil vzor vsem nam, hkrati pa je s svojim specifičnim humorjem skrbel za dobro voljo vseh okoli njega! Vsaka mu čast!

S svojo energijo in dobro voljo je kot starosta našega športa plemenitil več rodov športnikov, neizprosen je bil ob pomislekih, da se česa ne da ali da kdo česa ne zmore. Občutljivost in razvajenost je znal zatreti v kali! Vzgajal in plemenitil je tudi duše športnikov, ne le teles!

Kar je mladenič Bine sanjal, so tudi z njegovo pomočjo in predanostjo uresničili naslednji rodovi športnikov na divjih vodah!

 

Hvala ti, Bine, pogrešali te bomo ob tvojem odhodu med večne legende našega športa!

Slava ti!

Naj tvoj nemirni duh počiva v miru!


 



Športnica leta
Eva Terčelj
Športnik leta
Luka Božič


































 
Oblikovanje O3 | Programiranje mimateam