Andraž Vehovar: "Moj karakter preveč za laboratori
admin | Pon, 07.07.2008
Ljubljana, 07. julija (STA) - Bil je tisti, ki je začel tako imenovano slovensko srebrno olimpijsko dobo, le 43 stotink sekunde pa ga je ločilo od tega, da bi ga proglasili za začetnika zlate dobe. Slalomist na divjih vodah Andraž Vehovar je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti posegel po srebru, a s svojim perfekcionističnim pogledom je na njem vseeno našel črno piko.
Tako kot vse v življenju je tudi v kajaku, sprva na savskih brzicah, polovičarstvo črtal iz svojega besednjaka, pa čeprav se je v tem športu znašel po igri slučajev. Bil je dejaven v več športih, družinski prijatelji pa so bili posredni "krivci" za prvo slovensko srebrno odličje z olimpijskih iger. "Spomin na kolajno je vedno v meni, ampak ne potrebujem je vedno poleg mene. Dovolj je, da vem, da je pri starših. Niti veslanja ne pogrešam, že osem let nisem sedel v čoln. Ne vem, mogoče je to zasičenost, mogoče pa bom tudi kdaj še veslal," pravi 36-letni Ljubljančan, ki ga zdaj navdušuje smučarski tek, torej šport, ki zelo odgovarja karakterju nepopustljivega človeka.
Vehovarjeva pot do športnega vrha je bila strma, tako zaradi manjše fizične moči v primerjavi s tekmeci, kot tudi zaradi začetnega "strahu" pred vadbo prek svojih meja. Disciplina je premagala tudi to. "Nikjer ne želim polovičarstva. Enostavno sem zato moral vedno več delati kot drugi, ker pač nisem bil fizično tako močan. V treninge sem moral vložiti...
Tako kot vse v življenju je tudi v kajaku, sprva na savskih brzicah, polovičarstvo črtal iz svojega besednjaka, pa čeprav se je v tem športu znašel po igri slučajev. Bil je dejaven v več športih, družinski prijatelji pa so bili posredni "krivci" za prvo slovensko srebrno odličje z olimpijskih iger. "Spomin na kolajno je vedno v meni, ampak ne potrebujem je vedno poleg mene. Dovolj je, da vem, da je pri starših. Niti veslanja ne pogrešam, že osem let nisem sedel v čoln. Ne vem, mogoče je to zasičenost, mogoče pa bom tudi kdaj še veslal," pravi 36-letni Ljubljančan, ki ga zdaj navdušuje smučarski tek, torej šport, ki zelo odgovarja karakterju nepopustljivega človeka.
Vehovarjeva pot do športnega vrha je bila strma, tako zaradi manjše fizične moči v primerjavi s tekmeci, kot tudi zaradi začetnega "strahu" pred vadbo prek svojih meja. Disciplina je premagala tudi to. "Nikjer ne želim polovičarstva. Enostavno sem zato moral vedno več delati kot drugi, ker pač nisem bil fizično tako močan. V treninge sem moral vložiti...
