Ekipa štirih slovenskih ekstremnih kajakašev se je v sredini januarja podala na veslaško ekspedicijo v Novo Zelandijo. Dejan Kralj, Andraž Krpič, Janez Čižman in Andrej Bijuklič so poleg neverjetnega veslanja, doživeli še marsikaj zanimivega, eden od projektov, ki so si jih zadali opraviti med bivanjem tam, pa je tudi posneti čim več materiala za svoj športno-kajakaški dokumentarec.

Lotili in preveslali so nekaj najzahtevnejših novozelandskih rekah ter brzic. Poleg neverjetne očaranosti zaradi povsem neobljudene in neokrnjene narave ter lepot rek, pa se je vsem s svojo pojavo globoko v spomin vklesal tudi izjemni pilot helikopterja, domačin Bruce Dando, ki je fante z opremo prevažal do rek in odsekov, kamor brez njegove pomoči ne bi mogli.

Kdaj in kako se je porodila ideja, da bi se podali na NZL?
»Na to vprašanje lahko kar natančno odgovorim. Ideja je plod večerne debate na tekmovanju Teva Extreme Outdoor Games v Ivrei, ki je potekalo lani junija. Če se prav spomnim, nam je obisk predlagal novozelandski slalomist Mike Dawson.«

Kako dolgo so potekale priprave, kako ste sestavili načrt potovanja?
»Nekaj mesecev po Ivrei je bilo potovanje še dokaj 'v zraku'. Predvsem Dejan Kralj in Andrej Bijuklič sta bila na začetku najbolj zagnana. Ko sem se za potovanje dokončno odločil še jaz, sem malo pospešil nakup letalskih vozovnic, saaj smo pred tem le okvirno vedeli, v katerem terminu si želimo biti tam. Ko smo enkrat kupili karte, pa nekako ni bilo več poti nazaj in priprave so postajale vse bolj resne. Dokončno je bilo vse odločeno torej lani septembra.«

Kako ste se lotili logistike, to je bil verjetno kar zajeten zalogaj za vas?
»Pri tem nam je dosti pomagal Mike Dawson, saj nam je kar po dnevih natančno spisal program veslanja na Novi Zelandiji. Seveda se tega programa kasneje nismo natančno držali, smo pa vsaj dobili občutek, katere reke moramo preveslati in koliko časa nam bo vse skupaj vzelo, zato smo si lažje sproti sestavljali program. Vseeno smo se dostikrat odločali kar po principu 'z danes na jutri.' Pri veslanju takšnih rek, kot smo se jih lotili, gre redko tako, kot planiraš, saj je veliko odvisnega od vremena, vodostaja in v našem primeru tudi vprašanja, če je, denimo, helikopter prost in če sploh lahko leti. Če je veter premočan ali je megleno, je vprašanje, če se je sploh moč podati na pot z njim.«

Ker tovrstna avantura finančno ni mačji kašelj, me zanima, kako ste zbrali vsa potrebna sredstva za pot in bivanje tam?
»Res je! Nova Zelandija je verjetno najdražja destinacija za slovenskega kajakaša. Vprašanja financ pa se je vsak izmed udeležencev lotil posebej. Nekaterim so na pomoč z donacijami priskočili priložnostni sponzorji, vseeno pa smo velik del stroškov krili iz svojih žepov. Če nič drugega, vsaj s kajakaško opremo nismo imeli dodatnih stroškov, saj imamo vsak svoje sponzorje. Poleg tega nam je Kajakaška zveza Slovenije posodila HD kamero, kar nam je omogočilo večjo kakovost snemanja.«

Verjetno vam je bilo v precejšnjo pomoč, da ste imeli na NZL kar nekaj kajakaških prijateljev, pri katerih ste dobili marsikateri dober nasvet ali napotek, pa tudi prenočišče?
»Kot sem že omenil, nam je pri logistiki največ pomagal Mike Dawson. Na vikendu njegovih staršev, ki stoji na prav neverjetno lepi lokaciji, smo tudi večkrat prespali. Nekajkrat smo prespali tudi pri Louise Jull, prav tako novozelandski slalomistki. Če smo rabili pomoč so nam šli vsi 'na roko', po drugi strani smo pa vsi vseeno že toliko izkušeni, kar se potovanj po tujini tiče, da bi se tudi brez kakršnekoli pomoči dobro znajdli.«

Med bivanjem tam ste imeli čast spoznati kajakaško legendo, pilota helikopterja Brucea Danda, čeprav gospod sploh ne vesla ...
»Bruce Dando se s kajakom niti ne ukvarja, vsekakor pa ga (s)pozna vsak kajakaš, ki se hoče spuščati po rekah Zahodne obale Južnega otoka, saj večinoma drugega dostopa do rek, z izjemo Bruceovega helikopterja ni. Je pa res, da med kajakaši sicer kroži mnogo anekdot o Bruceu, za katere nihče ni prepričan, da so resnične. Ena od njih pravi, da vedno leti nizko nad reko, ker se boji višine, po drugi da večkrat leti pijan. Smo pa srečali domačina, ki nam je zatrdil, da je na lastne oči videl kako je Bruce pristal svoj helikopter 'na glavo', po tem, ko je v baru z nekim motoristom stavil, da ga lahko prehiti. Ko je letel z nami, takšnih vragolij na srečo ni poskušal izvajati.«

Lahko opišete prvo helikoptersko vožnjo in občutke, ki so vas prevevali, medtem ko ste leteli proti določenemu odseku reke, sicer nedostopnemu drugače kot s helikopterjem?
»Predvsem sem si mislil, da bi se na to lahko kar navadil. Mislim, da še dolgo po pristanku nisem uspel izbrisati nasmeška iz mojih ust. Glede na to, da se bojim letenja z letali, sem s tem, da sem tako užival v letenju s helikopterjem, presenetil tudi samega sebe. Brucev helikopter je majhen in komaj sprejme vase dva potnika. Je pa zato svojevrstna izkušnja, ko ti pilot razkazuje brzice in razlaga o različnih delih reke.«

Eden izmed projektov, ki ste si ga zadali, je tudi snemanje dokumentarnega filma o ekstremnem kajakaštvu. Kdaj se je porodila ta ideja?
»Mislim, da je že kar stalna praksa, da Andrej Bijuklič na vsako novo reko vzame s sabo kamero. Snemanje na Novi Zelandiji je bilo zato vsem povsem samoumevno. Sicer je končen scenarij stvar Andreja, ki bo film tudi montiral, v vsakem primeru pa ti posnetki ne bodo končali v kakšnem večjem dokumentarcu o ekstremnem kajaku. Mislim, da je Andrejev namen izdati kratek kajakaški film izključno o našem izletu na Novo Zelandijo.«

Andrej Bijuklič je že posnel en kajakaški film, ki je bil celo nagrajen. Verjetno ste želeli tokrat pripraviti nekaj še boljšega, še bolj atraktivnega?
»Po atraktivnosti se novozelandske brzice težko merijo z norveškimi, ki so bile med drugimi predstavljene v tistem filmu. Namen tega filma je predvsem dokumentirati naše pustolovščine in zajeti posebno atmosfero, ki jo Nova Zelandija ponuja. Avtohtono rastje, čudoviti kanjoni in posebni občutki, ki jih ponuja veslanje tako daleč stran od ljudi in cest ...  To so tiste značilnosti, ki smo jih skušali zajeti v našem filmu.«

Pa ste zadovoljni s posnetim materialom?
»Materiala za takšen film nikoli ne moreš imeti preveč. Veliko brzic na žalost nismo mogli posneti, saj so reke tako dolge, da bi se snemanje veliko preveč zavleklo, če bi snemali vsako brzico. Vsekakor imamo kar nekaj dobrih posnetkov, za katere verjamem, da bodo dih jemajoči.«

Kdaj menite, da bo končana postprodukcija in bo film dejansko ugledal luč sveta?
»To je sicer odvisno od Andreja, mislim pa, da bi nekje do srede aprila moral biti film že končan.«

Pred odhodom ste dejali, da si želiti odveslati določene reke in odseke rek, ki jih prej še nihče ni. Vam je uspelo?
»V bistvu smo imeli namen odveslati dve soteski, ki še nista bili nikoli uspešno preveslani. To smo planirali skupaj z Mikeom, ki že dokaj dobro pozna te reke. Ker pa se nam on ni uspel pridružiti, bi nam predvsem iskanje poti za pregled teh kanjonov vzelo preveč časa, zaradi česar smo se temu odpovedali.«

Na kater podvig pa ste, kljub zgoraj povedanemu, še posebej ponosni?
»Če že nismo uspeli preveslati novih odsekov, pa smo vsaj odveslali nekaj brzic, ki so bile zaradi težavnosti in nevarnosti do sedaj le nekajkrat odpeljane. Meni bodo najbolj v spominu ostale brzice Aratietia. To so verjetno najtežje brzice na Novi Zelandiji, vodo pa po njih spustijo za gledalce le štirikrat na dan po pol ure. Le teden pred nami se je tam spustila ekipa novozelandcev. Enega od njih so morali oživljati. Mi smo naš spust uspešno končali. Je pa svojevrsten občutek, ko splezaš v suho strugo in čakaš, da jez nad tabo spusti vodo.«

Je res, da so vas sprva, ob prihodu, ostali kajakaši gledali nekoliko postrani, skoraj posmehljivo?
»Sam takšnega občutka nisem dobil. Že res, da se včasih kje najde kakšen falot, ki se nasmehne, ko sliši da smo Slovenci. Takšen vsekakor nima več kaj dosti povedati, ko nas vidi veslati. V resnici pa je svet ekstremnih kajakašev zelo majhen. Kamorkoli gremo srečamo znance. Če ne drugače, smo drug za drugega slišali vsaj po slovesu, poleg tega se, več ali manj, med sabo vsi zelo dobro razumemo.

Imeli ste tudi nekaj nep rijetnih doživetij, lahko poveste kaj še o tem?
»Razen nadležnih peščenih mušic na Južnem otoku kakšnih slabih izkušenj sami nismo imeli. Še z vremenom smo imeli neverjetno srečo. Jo je pa malo slabše odnesel naš irski kolega Ciaran Hearteau. Z Mikeom in še nekaterimi kolegi se je malo pozno odpravil na eno od rek Vzhodne obale. Nekje na sredi reke je na eni težjih brzic ostal ujet v zelo neprijetni roli. Poleg tega, da se je kar dobro 'napil vode', si je izpahnil tudi ramo, zaradi česar ni mogel nadaljevati spusta. Mike in še en kajakaš sta odveslala naprej po pomoč, vendar pa do cilja reke nista prispela dovolj zgodaj, da bi Ciarana utegnil rešiti reševalni helikopter. Ciaran je skupaj s še enim kolegom moral noč z izpahnjeno ramo preživeti v kanjonu. Po njunem pripovedovanju sta se morala z blatom namazati po izpostavljeni koži, da sta se zaščitila pred peščenimi mušicami. Vsekakor izredno neprijetna izkušnja. To in nekateri zapleti, ki so sledili, so botrovali temu, da se nam Mike kasneje ni mogel pridružiti pri veslanju; zato sta tudi 'odpadli' zgoraj omenjeni do sedaj še neosvojeni soteski.«

Sonja Korelc